Strokovna ocena uprizoritve igre Učiteljica
Goran Schmidt, selektor za Gorenjsko (odrasli) Ljubljana, 18.2.2008
07. KUD Pod lipo, Adergas
Dario Nicodemi: Učiteljica
Ogled: 17. 2. 2008 v Kulturnem in športnem domu v Cerkljah
KUD Pod Lipo ima več kot sedemdesetletno gledališko tradicijo in je v gledališkem smislu med najbolj kultiviranimi, predvsem zaradi igralskih kreacij in očitno skrbnega vodenja režiserja Silva Sirca.
Odločitev za malo znanega italijanskega avtorja, popularnega v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in nagnjenega k romantičnemu sentimentu, v priredbi I. Grudna (verjetno pesnika Iga, rojenega v Nabrežni pri Trstu), je odločitev za malce pozabljeni, pa posebej za nemestna okolja vendar privlačen tip izrazito čustveno-sentimentalne dramatike, dramaturško dobro napisane, to pa pomeni tudi, da so posamezni liki psihološko dobro zastavljeni, razviti in sklenjeni, kar pa spet pomeni, da imajo igralci trdno in logično oporo za svoje kreacije. Izbira dramaturško dobrega besediia je torej bistvena za dobro igralsko poustvaritev, pa čeprav gre za ganljivko o izrabljeni nedolžnosti in poplačani skromnosti in ljubezni.
Ze po prvih replikah Veronike Sirc v glavni vlogi Učiteljice je gledalec spoznal, da gleda v izrazito obvladani in hkrati psihološko razgibani, v skrajnih čustvenih stanjih prav nič pretirani, marveč prepričljivo podani vlogi nesrečno-srečne učiteljice netipično ljubiteljsko igro. Z umirjenostjo in ne z vehemenco, z notranjo napetostjo in ne z zunanjo intenzivnostjo, z ritmično razčlenjenostjo in ne z ves čas enakim nastopom je Sirčeva podala za ljubiteljsko uprizoritev izjemen lik. Kot netipična se je kazala tudi stroga mizanscena, logična in smiselna v svoji discipliniranosti, saj je s svojo navidezno nezahtevnostjo dajala prostor psihološkemu razvoju posameznih likov. Posestnik in župan Iztoka Blažuna je svojo najprej zastro naklonjenost prepričljivo skrival pod masko strogosti, da bi se kasneje čustveno povsem razkril in se na koncu umaknil v plemenito resignacijo. Barbara Grilc je neznosno ravnateljico podala s pravo mero skorajda karikirane vihravosti in zagrizenosti, njeno ravnodušno in dobrodušno nasprotje pa je bila učiteljica Tatjane Maček. Moški del zasedbe je poživljajoče dopolnil Boštjan Plevel kot v svoj svet zasanjani, pa vendar svoj odnos do ljudi okoli sebe s humorjem izražajoči šolski sluga, ter Simion Kotnik kot razkriti zapeljivec, ki pa je kljub neusmiljenemu privijanju ohranil nekaj svojega posestniškega dostojanstva. Klemen Stirn je bil postaven policijski svetnik, drobna, a skrbno izdelana, tudi kostumsko dobro poantirana je
bila epizodna vloga sluge Roka Rezarja. Nemi, a potrebni priči razpleta sta bila orožnika Blaža Žebovca in Matija Remica, igro pa je v sklepnem ganljivem koncu dopolnila s sproščenim in glede na čustveno intenziteto nikakor ne enostavnem prizoru deklica Tjaša Kern. Vse nastopajoče odlikuje razločna dikcija.
Vse naštete značilnosti uglajene uprizoritve pričajo, da takšna visoka raven režije in igre nista nedosegljivi, nista pa naključje, marveč sad okusa, znanja, daru, razgledanosti in večletnega dela ter zavedanja o globljih estetskih prvinah gledališke umetnosti.